Kuba nas potrebuje bolj kot kdaj koli prej

V nedeljo, 11. julija, smo mnogi videli osupljive podobe protesti na Kubi. Kot kubanski Američan sem bil presenečen, ko sem videl nemire. Zadnjih šest desetletij je bila Kuba vzor stabilnosti v Latinski Ameriki kljub ameriškim gospodarskim sankcijam, koncu hladne vojne in posebnemu obdobju 1990–1995, ko so bili Kubanci vsak dan lačni, ko so sovjetske subvencije usihale. Ta čas se zdi drugačen. COVID-19 je življenjem Kubancev, tako kot po vsem svetu, dodal veliko trpljenja. Medtem ko Kuba ni razvila enega, ampak dve cepivi, ki se po učinkovitosti kosata s cepivi, razvitimi v ZDA, Evropi in na Kitajskem, se pandemija premika hitreje, kot ji cepiva lahko sledijo. Kot smo videli v ZDA, ta bolezen ne vzame ujetnikov. 

Nerad gledam domovino svojih staršev pod tako prisilo. Rojen v Kolumbiji staršem, ki so kot otroci zapustili Kubo, nisem običajen kubanski Američan. Večina kubanskih Američanov, ki so bili vzgojeni v Miamiju kot jaz, še nikoli niso bili na Kubi in poznajo le zgodbe svojih staršev. Ker sem na Kubo potoval več kot 90-krat, imam prst na utripu ljudi na otoku. Čutim njihovo bolečino in hrepenim po olajšanju njihovega trpljenja. 

Na Kubi sem delal od leta 1999 – več kot polovico svojega življenja in vso svojo kariero. Moje področje dela je ohranjanje oceanov in tako kot kubanska medicina tudi kubanska oceanska znanstvena skupnost presega svojo težo. Bilo je veselje delati z mladimi kubanskimi znanstveniki, ki se tako trdo kot oni trudijo raziskati svoj oceanski svet s skromnimi proračuni in z veliko iznajdljivosti. Oblikujejo rešitve za grožnje oceana, s katerimi se soočamo vsi, ne glede na to, ali smo socialisti ali kapitalisti. Moja zgodba je zgodba o sodelovanju kljub vsemu in zgodba, ki mi je dala upanje. Če lahko sodelujemo z našo južno sosedo pri zaščiti našega skupnega oceana, lahko dosežemo vse.  

Težko je videti, kaj se dogaja na Kubi. Vidim mlade Kubance, ki nikoli niso preživeli zlate dobe kot starejši Kubanci, ko jim je socialistični sistem dajal, kar so potrebovali, ko so to potrebovali. Izražajo se kot še nikoli prej in želijo biti slišani. Menijo, da sistem ne deluje, kot bi moral. 

Vidim tudi razočaranje kubanskih Američanov, kot sem jaz, ki niso prepričani, kaj storiti. Nekateri želijo vojaško posredovanje na Kubi. Pravim, da ne zdaj in nikoli. Ne samo, da Kuba tega ni prosila, ampak moramo spoštovati suverenost katere koli države, saj enako pričakujemo od lastne države. Kot država smo šest desetletij sedeli nazaj in nismo ponudili roke kubanskemu ljudstvu, le uvedli smo embargo in omejitve. 

Edina izjema je bilo kratkotrajno zbliževanje med predsednikoma Barackom Obamo in Raulom Castrom, ki je bilo za mnoge Kubance kratkotrajno zlato obdobje upanja in sodelovanja. Na žalost je bil hitro preklican, kar je prekinilo upanje na skupno prihodnost. Za moje delo na Kubi je kratka otvoritev predstavljala vrhunec dolgoletnega dela z uporabo znanosti za gradnjo mostov. Še nikoli prej nisem bil tako navdušen nad prihodnostjo kubansko-ameriških odnosov. Bil sem ponosen na ameriške ideje in vrednote. 

Še bolj sem razočaran, ko slišim, da ameriški politiki trdijo, da moramo zaostriti omejitve in skušati izstradati Kubo, da se pokori. Zakaj je ohranjanje trpljenja 11 milijonov ljudi rešitev? Če so Kubanci preživeli posebno obdobje, bodo preživeli tudi to zahtevno obdobje.  

Videl sem kubanskega ameriškega raperja Pitbulla govori strastno na Instagramu, vendar ne ponuja nobenih zamisli o tem, kaj lahko kot skupnost naredimo. To je zato, ker lahko naredimo malo. Embargo nam je vklenil lisice. Odvzela nam je možnost vplivati ​​na prihodnost Kube. In za to smo si sami krivi. To ne pripisuje krivde embargu za trpljenje na Kubi. Mislim, da je embargo v nasprotju z ameriškimi ideali in je posledično omejil naše možnosti kot diaspore, ki poskuša pomagati našim bratom in sestram čez Floridsko ožino.

Trenutno potrebujemo več sodelovanja s Kubo. Ne manj. Mladi kubanski Američani bi morali voditi napad. Mahanje s kubanskimi zastavami, blokiranje avtocest in držanje napisov SOS Kuba ni dovolj.  

Zdaj moramo zahtevati preklic embarga, da bi zaustavili trpljenje kubanskega ljudstva. Otok moramo preplaviti s svojim sočutjem.  

Ameriški embargo proti Kubi je največja zloraba človekovih pravic in neodvisnosti Američanov. Pove nam, da ne moremo potovati ali trošiti denarja, kjer hočemo. Ne moremo vlagati v humanitarno pomoč, niti ne moremo izmenjevati znanja, vrednot in izdelkov. Čas je, da vzamemo nazaj svoj glas in povemo, kako sodelujemo z našo domovino. 

90 milj oceana je vse, kar nas loči od Kube. Povezuje pa nas tudi ocean. Ponosen sem na to, kar sem dosegel v The Ocean Foundation s svojimi kubanskimi kolegi za zaščito skupnih morskih virov. Če postavimo sodelovanje nad politiko, lahko resnično pomagamo 11 milijonom Kubancev, ki nas potrebujejo. Američani smo lahko boljši.   

- Fernando Bretos | Programski uradnik, The Ocean Foundation

Kontakt z mediji:
Jason Donofrio | Fundacija Ocean | [e-pošta zaščitena] | (202) 318-3178