Trajnost oceanov in globalno upravljanje virov

Mark J. Spalding, predsednik fundacije Ocean

Prejšnji mesec sem šel v pristaniško mesto Kiel, ki je glavno mesto nemške dežele Schleswig-Holstein. Bil sem tam, da bi sodeloval pri Znanstveni simpozij o trajnosti oceanov. Kot del prvega jutranjega plenarnega zasedanja je bila moja vloga govoriti o "Oceani v antropocenu – od propada koralnih grebenov do porasta plastičnih usedlin." Priprave na ta simpozij so mi omogočile, da sem ponovno razmislil o odnosu človeka do oceana in si prizadeval povzeti, kaj počnemo in kaj moramo narediti.

Spremeniti moramo, kako ravnamo z oceanom. Če nehamo škodovati oceanu, si bo sčasoma opomogel brez naše pomoči. Vemo, da iz oceana vzamemo preveč dobrih stvari in vanj vnesemo preveč slabih. In vse pogosteje to počnemo hitreje, kot lahko ocean ponovno naseli dobre stvari in si opomore od slabih. Od druge svetovne vojne je količina slabih stvari vztrajno naraščala. Še huje, čedalje več jih je ne samo strupenih, ampak tudi biološko nerazgradljivih (vsekakor v razumnem časovnem okviru). Različni tokovi plastike se na primer prebijajo v oceane in estuarije, se zberejo v pet vrtincev in sčasoma razpadejo na drobne koščke. Ti koščki najdejo svojo pot v prehranjevalno verigo za živali in ljudi. Ugotovljeno je bilo, da celo korale jedo te drobne koščke plastike – absorbirajo toksine, bakterije in viruse, ki so jih pobrale in blokiralekraljeva absorpcija pravih hranil. To je vrsta škode, ki jo je treba preprečiti zaradi vsega življenja na zemlji.

Neizogibno in nesporno smo odvisni od storitev oceana, tudi če ocean v resnici ni tukaj, da bi nam služil. Če bomo rast svetovnega gospodarstva še naprej temeljili na oceanu in kot nekateri oblikovalci politike v oceanu iščejo novo »modro rast«, moramo:

• Prizadevajte si, da ne škodujete
• Ustvarite priložnosti za ponovno vzpostavitev zdravja in ravnovesja oceanov
• Zmanjšajte pritisk na skupno javno zaupanje – skupna dobrina

Ali lahko spodbujamo mednarodno sodelovanje, povezano s samo naravo oceana kot skupnega mednarodnega vira?

Poznamo grožnje oceanu. Pravzaprav smo odgovorni za njegovo trenutno stanje degradacije. Lahko prepoznamo rešitve in prevzamemo odgovornost za njihovo implementacijo. Holocena je konec, vstopili smo v antropocen - to je izraz, ki zdaj opisuje trenutno geološko dobo, ki je sodobna zgodovina in kaže znake pomembnega človeškega vpliva. S svojim delovanjem smo preizkusili ali presegli meje narave. 

Kot je nedavno rekel neki kolega, smo se vrgli iz raja. Uživali smo približno 12,000 let v stabilnem, razmeroma predvidljivem podnebju in naredili smo dovolj škode z emisijami iz naših avtomobilov, tovarn in energetskih podjetij, da se lahko poslovimo od tega.

Če želimo spremeniti, kako ravnamo z oceanom, moramo trajnost opredeliti bolj celostno, kot smo to počeli doslej – vključiti: