2. del: Posledice valov – kaj ocean nosi domov

Angel Braestrup, predsednik svetovalnega odbora, The Ocean Foundation

Po vsem svetu si bosta leti 2012 in 2013 zapomnili po nenavadnih količinah padavin, močnih neurjih in poplavah brez primere od Bangladeša do Argentine; iz Kenije v Avstralijo. Božič 2013 je prinesel nenavadno močno zgodnjo zimsko nevihto s katastrofalnimi poplavami in drugimi učinki v St. Lucio, Trinidad in Tobago; in druge otoške države, kot je Združeno kraljestvo, kjer so dodatne nevihte samo povečale škodo zaradi rekordnega neurja v začetku decembra. In skupnosti ne občutijo sprememb le na robu oceana. 

Ravno to jesen je Kolorado enkrat v 1000-letnem obdobju doživel poplavo zaradi neviht, ki so v gore prinesle segrevajoče se vode Pacifika. Novembra so nevihte in tornadi povzročili več kot milijardo dolarjev škode na srednjem zahodu. In iste težave z odpadki so se soočile s temi prizadetimi skupnostmi, kot se je Japonska po cunamiju leta 2011, filipinski otok Leyte zaradi tajfuna Haiyan leta 2013, New York in New Jersey po superneurju Sandy leta 2012 ter obala zaliva po nevihtah Katrina, Ike, Gustav in pol ducata drugih neviht v zadnjem desetletju.

Moj prejšnji blog je govoril o valovih vode iz oceana, bodisi zaradi neviht ali potresov, in o opustošenju, ki ga pusti za sabo na kopnem. Vendar pa ni le prihajajoči naval vode tisti, ki toliko škoduje obalnim virom – tako človeškim kot naravnim. To se zgodi, ko ta voda spet priteče nazaj in s seboj nosi ostanke lastnega uničujočega navala in zapleteno juho, ki črpa sestavine iz vsake zgradbe, mimo katere gre, pod vsakim umivalnikom, v vsaki skrbniški omari, avtomehanični delavnici in suhem čistejši, pa tudi kakršen koli detrit, ki ga je voda pobrala iz smetnjakov, odlagališč smeti, gradbenih območij in drugih grajenih okolij.

Za oceane ne smemo upoštevati samo nevihte ali cunamija, ampak tudi posledice. Čiščenje po teh nevihtah je ogromna naloga, ki ni omejena na preprosto sušenje poplavljenih prostorov, zamenjavo poplavljenih avtomobilov ali obnovo sprehajališč. Prav tako se ne ukvarja z gorami podrtih dreves, kupi usedlin in utopljenih živalskih trupel. Vsak večji nevihtni val ali cunami odnese ostanke, strupene tekočine in drugo onesnaženje nazaj v morje.

Umikajoče se vode lahko odnesejo vsa čistila pod tisočimi pomivalnimi koriti, vso staro barvo v tisočih garažah, ves bencin, olje in hladilna sredstva iz tisočih avtomobilov in naprav ter vse to zmešajo v strupeno juho skupaj z vsemi povratno pranje iz kanalizacijskih sistemov ter plastičnih in drugih posod, v katerih je bilo. Kar naenkrat je neškodljivo ležalo (večinoma) na kopnem, poplavlja v obalna močvirja in bližnje vode, gozdove mangrov in druga mesta, kjer lahko živali in rastline se že spopadajo z učinki človeškega razvoja. Če dodate nekaj tisoč ton drevesnih vej, listov, peska in drugih usedlin, ki jih odnese skupaj, obstaja možnost zadušitve cvetočih habitatov oceanskega dna, od ležišč školjk do koralnih grebenov do travnikov z morsko travo.

Manjka nam sistematičnega načrtovanja za posledice teh močnih uničujočih valov vode v obalnih skupnostih, gozdovih, močvirjih in drugih virih. Če bi šlo za običajno industrijsko izlitje, bi imeli vzpostavljen postopek, s katerim bi kršitev izkoristili za čiščenje in obnovo. Tako kot je, nimamo mehanizma, s katerim bi zagotovili, da bodo podjetja in skupnosti bolje zavarovali svoje strupe pred prihodom nevihte, niti za načrtovanje posledic, če se vse te snovi skupaj stečejo v bližnje vode naenkrat. Po japonskem cunamiju leta 2011 je škoda na jedrski elektrarni Fukušima mešanici dodala tudi radioaktivno onesnaženo vodo – strupene ostanke, ki se zdaj pojavljajo v tkivih oceanskih živali, kot je tun.

Moramo se bolje pripraviti na več neviht večje intenzivnosti z več padavinami in morda večjo močjo kot v preteklosti. Pomisliti moramo na posledice poplav, neurja in drugih nenadnih poplav. Razmisliti moramo o tem, kako gradimo in kaj uporabljamo. In obnoviti moramo naravne sisteme, ki delujejo kot blažilci udarcev za naše najbolj ranljive oceanske in sladkovodne sosede – močvirja, obalne gozdove, sipine – vse naravne varovalke, ki podpirajo bogato in obilno vodno življenje.

Kaj lahko torej storimo ob taki moči? Kako lahko pomagamo, da voda ostane zdrava? No, lahko začnemo s tem, kar uporabljamo vsak dan. Poglej pod umivalnik. Poglej v garažo. Kaj shranjujete, kar bi morali pravilno odstraniti? Kakšne posode lahko nadomestijo plastične? Katere izdelke lahko uporabite, da bodo varnejši za zrak, zemljo in morje, če se zgodi nepredstavljivo? Kako lahko zavarujete svojo lastnino, vse do svojih smetnjakov, da ne boste slučajno del problema? Kako se lahko vaša skupnost združi, da bi razmišljala vnaprej?

Naše skupnosti se lahko osredotočijo na naravne habitate, ki so del zdravih vodnih sistemov, ki se lahko bolje odzovejo na nenadno poplavo vode, ostankov, toksinov in usedlin. Celinska in obalna močvirja, obrežni in grmičasti gozdovi, peščene sipine in mangrove so le nekateri od mokrih habitatov, ki jih lahko zaščitimo in obnovimo.[1] Močvirja omogočajo, da se vhodna voda razširi in odteka voda, da se razširi, vsa voda pa se filtrira, preden vstopi v jezero, reko ali samo morje. Ti habitati lahko delujejo kot shranjevalna območja, kar nam omogoča, da jih lažje očistimo. Kot pri drugih naravnih sistemih, raznoliki habitati podpirajo potrebe mnogih oceanskih vrst po rasti, razmnoževanju in uspevanju. Zdravje naših oceanskih sosedov je tisto, kar želimo zaščititi pred škodo, ki jo povzroči človek zaradi teh novih vzorcev padavin, ki povzročajo toliko motenj človeškim skupnostim in obalnim sistemom.

[1] Naravna obramba lahko najbolje zaščiti obale, http://www.climatecentral.org/news/natural-defenses-can-best-protect-coasts-says-study-16864