Varovanje mokrišč po vsem svetu, nekoč in danes: Ramsarska konvencija

avtorja Luke Elder
Sabine Wetlands Walk, Hackberry, Louisiana (fotografija z dovoljenjem Louisiana Tourism Locations & Events – Peter A Mayer Advertising / Assoc. Creative Director: Neil Landry; Account Managers: Fran McManus & Lisa Costa; Art Production: Janet Riehlmann)
Sabine Wetlands Walk, Hackberry, Louisiana (fotografija z dovoljenjem Louisiana Tourism Locations & Events – Peter A Mayer Advertising / Assoc. Creative Director: Neil Landry; Account Managers: Fran McManus & Lisa Costa; Art Production: Janet Riehlmann)

Vsako leto zaskrbljene obalne skupnosti spremljajo napoved bližajočih se tropskih ciklonov – znanih kot orkani ali tajfuni, ko dozorijo, odvisno od tega, kje so. Ko se te nevihte približajo kopnemu, kot je orkan Isaac konec prejšnjega meseca, se skupnosti na poti nevihte spomnijo na vrednost obalnih mokrišč, gozdov in drugih habitatov, ki jih ščitijo pred najhujšimi učinki nevihte.

V današnjem svetu dviga morske gladine in segrevanja podnebja so mokrišča in funkcije mokriščnega ekosistema sestavni del prilagajanja podnebnim spremembam in blaženja. Poleg tega so mokrišča pomemben vir gospodarske, znanstvene in rekreacijske vrednosti. Vendar se ti ekosistemi soočajo z degradacijo in uničenjem.
RAMSARTMokrišča lahko povzročijo nepopravljivo izgubo zaradi postopnega vdora razvoja v mokrišča s kopnega in erozije mokrišč zaradi vodnih poti in drugih dejavnosti, ki jih je ustvaril človek. Pred nekaj več kot 40 leti so se države združile, da bi prepoznale vrednost mokrišč in bližnjih habitatov ter razvile okvir za njihovo zaščito. Ramsarska konvencija je mednarodni sporazum, namenjen preprečevanju tega posega ter podpira prizadevanja za obnovo, sanacijo in ohranitev mokrišč po vsem svetu. Ramsarska konvencija ščiti mokrišča zaradi njihovih edinstvenih ekoloških funkcij in storitev, kot je urejanje vodnih režimov in habitata, ki ga zagotavljajo za biotsko raznovrstnost od ravni ekosistema pa vse do ravni vrste.
Prvotna konvencija o mokriščih je bila v iranskem mestu Ramsar leta 1971. Do leta 1975 je bila konvencija polno veljavna in je zagotavljala okvir za nacionalne in mednarodne ukrepe in sodelovanje za trajnostno zaščito in vzdrževanje mokrišč ter njihovih naravnih virov in storitev . Ramsarska konvencija je medvladna pogodba, ki države članice zavezuje k ohranjanju ekološke celovitosti določenih mokrišč in ohranjanju trajnostne rabe teh mokrišč. Izjava o poslanstvu konvencije je »ohranjanje in pametna raba vseh mokrišč z lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi ukrepi ter mednarodnim sodelovanjem kot prispevek k doseganju trajnostnega razvoja po vsem svetu«.
Ramsarska konvencija je edinstvena od drugih podobnih svetovnih okoljskih prizadevanj na dva pomembna načina. Prvič, ni povezan s sistemom večstranskih okoljskih sporazumov Združenih narodov, čeprav sodeluje z drugimi MEA in nevladnimi organizacijami in je pomembna pogodba, povezana z vsemi drugimi sporazumi, povezanimi z biotsko raznovrstnostjo. Drugič, to je edina globalna okoljska pogodba, ki obravnava poseben ekosistem: mokrišča. Konvencija uporablja sorazmerno široko definicijo mokrišč, ki vključuje »močvirja in močvirja, jezera in reke, mokra travišča in šotišča, oaze, estuarije, delte in plimovanja, obalna morska območja, mangrove in koralne grebene ter človeška območja, kot so ribniki, riževa polja, rezervoarji in soline.«
Temeljni kamen Ramsarske konvencije je Ramsarski seznam mokrišč mednarodnega pomena, seznam vseh mokrišč, ki jih je Konvencija označila kot območja, ki so pomembna za zdravje obalnih in morskih virov po vsem svetu.
Cilj seznama je "razviti in vzdrževati mednarodno mrežo mokrišč, ki so pomembna za ohranjanje globalne biološke raznovrstnosti in za ohranjanje človeškega življenja z vzdrževanjem njihovih komponent ekosistema, procesov in koristi/storitev." S pristopom k Ramsarski konvenciji se vsaka država zaveže, da vsaj eno mokrišče določi za mokrišče mednarodnega pomena, druga območja pa izberejo druge države članice za vpis na seznam določenih mokrišč.
Nekateri primeri ramsarskih mokrišč mednarodnega pomena, ki jih najdemo v Severni Ameriki, vključujejo estuarski kompleks Chesapeake Bay (ZDA), rezervat Laguna de Términos v Campecheju (Mehika), rezervat na južnem koncu kubanskega otoka Isla de la Juventud, nacionalni park Everglades v Florida (ZDA) in območje Aljaske v delti reke Fraser v Kanadi. Vsako ramsarsko območje, ki ima težave z ohranjanjem ekološke in biološke celovitosti, določene s konvencijo, se lahko uvrsti na poseben seznam in dobi tehnično pomoč pri reševanju težav, s katerimi se sooča območje. Poleg tega lahko države za dokončanje projektov ohranjanja mokrišč zaprosijo za podporo prek Ramsarskega sklada za majhne donacije in Sklada za mokrišča za prihodnost. Ameriška nacionalna služba za ribe in divje živali služi kot vodilna agencija za 34 ramsarskih območij v ZDA in usklajuje z drugimi državami.
Ramsarska konvencija ima vsaka tri leta konferenco pogodbenic (COP), na kateri razpravljajo in spodbujajo nadaljnjo uporabo smernic in politik konvencije. Kar zadeva vsakodnevne dejavnosti, obstaja Ramsarski sekretariat v Glandu v Švici, ki mednarodno upravlja konvencijo. Na nacionalni ravni ima vsaka pogodbenica imenovani upravni organ, ki nadzoruje izvajanje smernic konvencije v svoji državi. Medtem ko je Ramsarska konvencija mednarodno prizadevanje, konvencija tudi spodbuja države članice, da ustanovijo lastne nacionalne odbore za mokrišča, vključijo sodelovanje nevladnih organizacij in vključijo sodelovanje civilne družbe v svoja prizadevanja za ohranitev mokrišč.
Julija 2012 je potekalo 11. srečanje Konference pogodbenic Ramsarske konvencije, ki je potekalo v Bukarešti v Romuniji. Tam je bilo poudarjeno, kako trajnostni turizem mokrišč prispeva k zelenemu gospodarstvu.
Konferenca se je končala s podelitvijo priznanj za odlično opravljeno delo in s priznanjem potrebe po nadaljnji vztrajnosti in predanosti ohranjanju in obnovi mokrišč po vsem svetu. Z vidika ohranjanja oceanov Ramsarska konvencija podpira zaščito enega najbolj kritičnih gradnikov za zdravje oceanov.
Združene države Amerike: 34 ramsarskih območij, 4,122,916.22 hektarjev od 15. junija 2012 (vir: USFWS)

Nacionalno zatočišče za divje živali Ash Meadows 18/12/86    
Nevada
9,509 ha
Laguna Bolinas 01    
California
445 ha
Cache-Lower White Rivers 21/11/89    
Arkansas
81,376 ha
Cache River-Cypress Creek Wetlands 01/11/94    
Illinois
24,281 ha
Jezero Caddo 23/10/93    
Texas
7,977 ha
Jezero Catahoula 18/06/91    
Louisiana
12,150 ha
Estuarijski kompleks zaliva Chesapeake 04/06/87    
Virginia
45,000 ha
Cheyenne Bottoms 19/10/88    
Kansas
10,978 ha
Nacionalni park Congaree 02    
Južna Karolina
10,539 ha
Estuarij reke Connecticut in kompleks mokrišč ob plimovanju 14/10/94    
Connecticut
6,484 ha
Zavetišče Corkscrew Swamp 23/03/09    
Florida
5,261 ha
Estuarij zaliva Delaware 20/05/92    
Delaware, New Jersey
51,252 ha
Edwin B Forsythe National Wildlife Refuge 18/12/86    
New Jersey
13,080 ha
Narodni park Everglades 04/06/87    
Florida
610,497 ha
Francis Beidler Forest 30/05/08    
Južna Karolina
6,438 ha
Travniško ekološko območje 02    
California
65,000 ha
Humbug Marsh 20/01/10    
Michigan
188 ha
Horicon Marsh 04    
Wisconsin
12,912 ha
Nacionalno zatočišče za divje živali Laguna Izembek 18/12/86    
Alaska
168,433 ha
Kakagon in Bad River Sloughs 02/02/12    
Wisconsin
4,355 ha
Kawainui in Hamakua Marsh Complex 02/02/05    
Hawaii
414 ha
Kompleks mokrišč Laguna de Santa Rosa 16/04/10    
California
1576 ha
Okefenokee National Wildlife Refuge 18/12/86    
Georgia, Florida
162,635 ha
Nacionalno zatočišče za divje živali na atolu Palmyra 01. 04. 11    
Hawaii
204,127 ha
Nacionalno zatočišče za divje živali Pelican Island 14. 03. 93    
Florida
1,908 ha
Nacionalno zatočišče za divje živali Quivira 12/02/02    
Kansas
8,958 ha
Roswell Artesian Wetlands 07/09/10    
New Mexico
917 ha
Nacionalno zatočišče za divje živali Sand Lake 03    
Južna Dakota
8,700 ha
Zavetišče za vodne ptice Sue in Wes Dixon pri Hennepin &
Hopper Lakes 02/02/12    
Illinois
1,117 ha
Kompleks Emiquon 02/02/12    
Illinois
5,729 ha
Državni raziskovalni rezervat estuarija reke Tijuana 02. februarja 02    
California
1,021 ha
Tomales Bay 30/09/02    
California
2,850 ha
Poplavna mokrišča zgornje reke Mississippi 05. 01. 10    
Minnesota, Wisconsin, Iowa, Illinois
122,357 ha
Wilma H. ​​Schiermeier Olentangy River Wetland Research Park 18/04/08    
Ohio
21 ha
Luke Elder je bil poleti 2011 raziskovalni pripravnik TOF. Naslednje leto je študiral v Španiji, kjer je opravljal prakso pri Španskem nacionalnem raziskovalnem svetu in delal v njihovi skupini za okoljsko ekonomijo. To poletje je Luke delal kot pripravnik za varstvo narave pri The Nature Conservancy, kjer se je ukvarjal z upravljanjem zemljišč in skrbništvom. Luke, ki je višji letnik na Middlebury Collegeu, študira naravovarstveno biologijo in okoljske študije z dodatno španščino, in upa, da bo v prihodnosti našel kariero na področju ohranjanja morja.