Zgodbe o kitu

Ocean je nepregleden kraj, saj se je treba o njem še veliko naučiti. Tudi življenjski vzorci velikih kitov so nepregledni – neverjetno je, česa še vedno ne vemo o teh veličastnih bitjih. Kar vemo, je, da ocean ni več njihov in da je njihova prihodnost v mnogih pogledih mračna. Zadnji teden septembra sem igral vlogo pri predvidevanju bolj pozitivne prihodnosti na tridnevnem srečanju o "Zgodbah o kitu: preteklost, sedanjost in prihodnost", ki sta ga organizirala Kongresna knjižnica in Mednarodni sklad za zaščito živali.

Del tega srečanja je povezal arktična domorodna ljudstva (in njihovo povezavo s kiti) z zgodovino jenkijske tradicije kitolova v Novi Angliji. Pravzaprav je šlo tako daleč, da je predstavilo potomce treh kitolovskih kapitanov, ki so imeli vzporedna družinska življenja v Massachusettsu in na Aljaski. Prvič so se člani treh družin iz Nantucketa, Martha's Vineyarda in New Bedforda srečali s svojimi bratranci (istih treh družin) iz skupnosti v Barrowu in severnem pobočju Aljaske. Pričakoval sem, da bo to prvo srečanje vzporednih družin nekoliko nerodno, a namesto tega so se razveselili priložnosti, da so si ogledovali zbirke fotografij in iskali družinske podobnosti v obliki svojih ušes ali nosov.

Ob pogledu na preteklost smo izvedeli tudi osupljivo zgodbo o državljanski vojni o kampanji CSS Shenandoah proti trgovskim kitolovcem Unije v Beringovem morju in na Arktiki kot poskusu prekinitve kitovega olja, ki je mazalo severnoindustrijo. Kapitan britanske ladje Shenandoah je tistim, ki jih je vzel za ujetnike, povedal, da je Konfederacija v zavezi s kiti proti njihovim smrtnim sovražnikom. Nihče ni bil ubit in veliko kitov je bilo "rešenih" s kapitanovim dejanjem, ki je prekinil celotno sezono kitolova. Osemintrideset trgovskih ladij, večinoma kitolovcev iz New Bedforda, je bilo ujetih in potopljenih ali zaprtih.

Michael Moore, naš kolega iz Oceanografske inštitucije Woods Hole, je opozoril, da današnji lov za preživetje na Arktiki ne oskrbuje svetovnega komercialnega trga. Takšen lov ni v obsegu jenkijevskega kitolovskega obdobja in je vsekakor drugačen od prizadevanj industrijskega kitolova v 20. stoletju, ki mu je v samo dveh letih uspelo ubiti toliko kitov, kot je bilo v celih 150 letih jenkijskega kitolova.

Kot del našega srečanja na treh lokacijah smo obiskali narod Wampanoag na Martha's Vineyard. Naši gostitelji so nam poskrbeli za okusen obrok. Tam smo slišali zgodbo o Moshupu, velikanu, ki je lahko z golimi rokami lovil kite in jih mlatil ob pečine, da bi svojemu ljudstvu zagotovil hrano. Zanimivo je, da je napovedal tudi prihod belcev in svojemu narodu dal na izbiro, ali bo ostal med ljudmi ali pa bo postal kit. To je njihova zgodba o izvoru ork, ki so njihove sorodnice.
 

Ob pogledu na sedanjost so udeleženci delavnice ugotovili, da temperatura oceana narašča, njegova kemija se spreminja, led na Arktiki se umika in tokovi se premikajo. Ti premiki pomenijo, da se spreminja tudi oskrba s hrano za morske sesalce – tako geografsko kot sezonsko. V oceanih opažamo več morskih odpadkov in plastike, več akutnega in kroničnega hrupa ter znatno in zastrašujoče bioakumulacijo toksinov v morskih živalih. Posledično morajo kiti krmariti po vse bolj zasedenem, hrupnem in strupenem oceanu. Druge človeške dejavnosti povečujejo njihovo nevarnost. Danes vidimo, da se poškodujejo ali ubijejo zaradi trkov ladij in zapletov ribiškega orodja. Pravzaprav so mrtvega ogroženega severnega desnega kita našli zapletenega v ribiško orodje v zalivu Maine ravno na začetku našega srečanja. Strinjali smo se, da bomo podprli prizadevanja za izboljšanje ladijskih poti in iskanje izgubljenega ribiškega orodja ter zmanjšali nevarnost teh počasnih bolečih smrti.

Bale kiti, kot so desni kiti, so odvisni od majhnih živali, znanih kot morski metulji (pteropodi). Ti kiti imajo v ustih zelo specializiran mehanizem za filtriranje hrane teh živali. Te majhne živali neposredno ogroža sprememba kemije v oceanu, ki jim otežuje oblikovanje lupin, trend, ki se imenuje zakisanje oceanov. Strah pa je, da se kiti ne morejo dovolj hitro prilagoditi novim virom hrane (če sploh obstajajo) in da bodo postali živali, ki jim ekosistem ne more več zagotavljati hrane.
 

Zaradi vseh sprememb v kemiji, temperaturi in prehranjevalnih spletih je ocean bistveno manj podporen sistem za te morske živali. Če pomislim nazaj na zgodbo Wampanoaga o Moshupu, ali so se tisti, ki so se odločili postati orke, pravilno odločili?

Zadnji dan, ko smo se zbrali v kitolovskem muzeju v New Bedfordu, sem med razpravo o prihodnosti zastavil prav to vprašanje. Po eni strani bi rast človeškega prebivalstva v prihodnosti pomenila povečanje prometa, ribiškega orodja in dodajanje rudarjenja na morskem dnu, več telekomunikacijskih kablov in zagotovo več infrastrukture za ribogojstvo. Po drugi strani pa lahko vidimo dokaze, da se učimo, kako zmanjšati hrup (tehnologija tihih ladij), kako preusmeriti ladje, da se izognejo območjem naseljenosti kitov, in kako izdelati orodje, za katerega je manj verjetno, da se bo zapletlo (in kot zadnja možnost, kako rešiti in uspešneje razvozlati kite). Bolje raziskujemo in bolje izobražujemo ljudi o vsem, kar lahko naredimo za zmanjšanje škode kitom. In na pariškem COP decembra lani smo končno dosegli obetaven dogovor o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, ki so glavni dejavnik izgube habitata za morske sesalce. 

Lepo je bilo srečati se s starimi kolegi in prijatelji z Aljaske, kjer podnebne spremembe vplivajo na vsak element vsakdanjega življenja in prehranske varnosti. Čudovito je bilo slišati zgodbe, predstaviti ljudi s skupnim namenom (in celo prednike) in opazovati začetke novih povezav znotraj širše skupnosti ljudi, ki ljubijo ocean in živijo zanj. Upanje je in vsi skupaj lahko veliko naredimo.